PRED OČMI IMAMO TUJE POMANJKLJIVOSTI, SVOJE PA IMAMO NA HRBTU

Če velja rek ''Historia magistra vitae est'' (zgodovina je učiteljica življenja), potem bi se moral v svojem življenju že zelo veliko naučiti dosti, saj mojo delo na razvoju poslovnih informacijskih rešitev, sega že v 80. leta prejšnjega stoletja, pa me vseeno še vedno kaj preseneti.

Še kako prav mi pridejo izkušnje z obravnavo iste problematike v različnih ekonomsko družbenih ureditvah, zato me prav nič ne presenetijo trendi, ki se pojavijo po vsaki ekonomski krizi.

Za evforijo okoli digitalizacije podjetij, industrije 4.0 in 5.0, IOT-ja in digitalnih oskrbovalnih verig, bi lahko uporabili star arabski rek: ''Psi lajajo, karavana gre naprej.''  Zavedam se, da je digitalni razvoj začel teči s hitrostjo, ki je bila še pred kratkim nepredstavljiva, a tehnološki razvoj je vedno presenečal le tiste, ki so zaspali na lovorikah svojega dela. Danes z digitalizacijo pospešeno rešujemo problem delovne sile, ki je nastal ob vrnitvi proizvodnje iz daljnega vzhoda, v Evropo. Ne bom politiziral, ker to ni moj namen, ampak se bom osredotočil na vpliv nastale ekonomske situacije in mesto slovenskih IT podjetij, ki še vedno vztrajajo pri lastnem razvoju.

Zelo malo je IT podjetij, ki bi digitalno prenovo ponujala celovito, skozi vse procese poslovanja nekega podjetja. Tudi večji svetovni ponudniki celovitih informacijskih rešitev le s težavo priznavajo, da jih je tehnološki razvoj pripeljal do tega, da so morali preložiti prenovo nekaterih poslovnih modulov na kasnejši čas in se namesto tega zateči k vertikalnim rešitvam. Na veliko srečo sami ne spadamo mednje, saj smo že leta 2007, ko smo se lotili prenove informacijskega sistema, upoštevali smernice digitalizacije in robotizacije, ki se danes zadnji ''modni trend''.

Nekoč je ERP pomenil celovito informacijsko obravnavo podjetja, danes pa je žal tudi v strokovnih krogih ta kratica dobila nov pomen. Poleg tega se pojavljajo tudi novi izrazi in kratice, ki pa so le del vsebine nekdanjega pojmovanja ERP-a.

To, kar se danes dogaja okoli digitalizacije, zanemarja bistvo digitalne prenove, ki mora zajemati vse poslovne procese in zagotavljati digitalno odprtost za poslovanje B2B. To je zelo težko doseči z rešitvami, zasnovanimi pred pojavom smernic industrije 4.0 in robotizacije.

Pojavile so se vertikalne rešitve, ki naj bi krpale pomanjkljivosti obstoječih informacijskih sistemov. Njihova prednost je ozka specializacija, pomanjkljivost pa, da so lahko kvalitetne le v primeru dobriega podatkovnega zaledja, oziroma informacijskega sistema. V kolikor ni tako, takšne vertikalne rešitve ne dajejo pričakovanih rezultatov in potrebna je temeljita prenova celotnega informacijskega sistema.

Včasih me vse ta evforija okoli digitalizacije in uvedbe vertikal, spominja na prispodobo o naraslih podivjanih rekah, ki odnesejo vse, kar jim stoji na poti, njihove kalne vode pa skrivajo razdejanje, ki se razkrije šele, ko se vode umirijo. Takrat se pokažejo vse slabosti in zablode človeškega predvidevanja. Vsi sistemi, tudi svetovno priznani, imajo težave z zagotavljanjem virtualne celovitosti in digitalne odprtosti,

trenutno se veliko govori o digitalni nepismenosti malih in srednjih podjetij, veliko manj pa o večjih. Že dolgo nazaj sem se sprijaznil z dejstvom, da v naši državi nimamo nobene slovenske multinacionalke, ki bi krojila svetovno gospodarstvo, ampak obstajajo le mikro, mala in srednja podjetja, digitalizacija teh pa je pogojena s strani velikih odjemalcev, ki jim posredno ali neposredno narekujejo digitalno preobrazbo.

Le redki so managerji, ki si upajo digitalizirati podjetje tujih lastnikov s slovensko informacijsko rešitvijo, pa čeprav se v svetu vse bolj uveljavljajo nove oblike sodelovanja z lokalnimi IT podjetji, ki si na ta način zagotavljajo stalni razvoj in uresničevanje svojih želja in potreb.

Iz dneva v dan prepričujem sodelavce, da je Slovenija čudovito okolje za bivanje in da bi lahko postala tudi zdravo okolje za razvoj naprednih tehnoloških rešitev, v simbiozi s podjetji. Potrebujemo le nekaj več odkritosti pri sodelovanju med podjetji in poguma slovenskih managerjev za sprejemanje slovenskih tehnoloških rešitev, ki za tujimi prav nič ne zaostajajo, če niso dostikrat celo mnogo boljše od njih.

Na koncu razmišljanja si bom izposodil besede našega velikega pesnika, Srečka Kosovela, ki je zapisal ''V meni je čas, ko bo človek človeku: človek. V meni je čas, da bo narod narodu: narod.''

Če njegovo čudovito misel prenesem na slovensko poslovno okolje, bi se to lahko glasilo takole: ''V meni je čas, da bo podjetnik podjetniku: podjetnik. V meni je čas, da bo podjetje podjetju: podjetje.'' 

In upanje za kaj takega umre zadnje.