VELIKI BORZNI IGRALCI POTREBUJEJO KRIZO ZA PLEMENITENJE KAPITALA

Začel se je čas dopustov, zato bom času primerno prilagodil tudi svoje pisanje.

V zadnjem času dnevno prejemam e-pošto in telefonske klice borznih posrednikov za vlaganje v njihove visoko donosne sklade. Spomnim se obdobja pred zadnjo krizo, ko je bil podoben pritisk borznikov na male vlagatelje. Le zakaj? Ali se pripravlja nova kriza? Vsi se še spomnimo zadnje krize, ko so posamezni vrednostni papirji dobesedno čez noč izgubili več kot 5 0% vrednosti. Po desetih letih se je trg kapitala ponovno postavil na noge in tudi vrednosti nepremičnin gredo v nebo. Dolgo sem se spraševal, kje je ključ za uspeh kapitalskega trga in zakaj je bil pred izbruhom zadnje krize tako velik pritisk na male vlagatelje?

V strokovni literaturi nisem našel odgovora na to vprašanje. Strokovnjaki iščejo vzroke za nastanek krize v potrošnji, zagovarjajo temeljno ekonomsko načelo, da brez vlagateljev ni razvoja in napredka, ne spuščajo pa se v razkrivanje tako ''bizarnega'' vprašanja.  Za lastno zadovoljstvo sem pričel iskati odgovor na zastavljena vprašanja in prišel do zaključka, da je  ''SVETOVNA KRIZA KAPITALA  NUJNA IN KORISTNA ZA VELIKE VLAGATELJE'' in da je pritisk na male vlagatelje posledica pregrevanje trga ter navideznega truda borznih posrednikov za preprečitev krize. Da sem prišel do te ugotovitve, sem moral poiskati odgovore na nekaj ključnih vprašanj.

Prvo vprašanje: Ali imamo vsi enak odnos do denarja?

Prišel sem do zaključka, da obstajata dva pogleda na denar in dve vrsti ljudi.

So ljudje, ki se sprašujejo: ''Kaj moram narediti, da bom zaslužil denar?'' in takšni, ki denar jemljejo kot blago in se sprašujejo: ''Kaj bo denar naredil zame?''

Kje je vzrok za tako obnašanje ljudi, nisem podrobno raziskoval, vendar menim, da je vzrok delno v genih, delno pa v vzgoji. Zato imajo tisti, ki delajo za denar, v sebi prepričanje, da morajo delati za preživetje in vse življenje podredijo temu načelu. Izobražujejo se v tej smeri, iščejo delo v branžah, kjer se ceni delo, ustvarjalnost, inovativnost in delovna zvestoba. Drugi ljudje, tisti, ki se sprašujejo, kaj bo denar naredil za njih, pa imajo že v sebi prepričanje, da je smiselno delati samo tisto, kar prinaša dobiček.. Vse njihove aktivnosti so usmerjene v to smer, od izobraževanja, iskanja zaposlitve, zasebno življenje, skratka vse je podrejeno temu cilju. Običajno jih mediji poimenujejo tudi kot investitorje ali poslovne angele. Da ne bo pomote, med prve uvrščam tudi tiste, ki so v službi teh ljudi.

Le redki iz prve skupine ljudi, s svojim delom obogatijo, oziroma preidejo med investitorje.  Velika večina jih zasluži le za preživetje in nekaj malega privarčuje za krizne čase.

Ljudje, ki jih uvrščamo med investitorje pa razmišljajo o denarju kot sredstvu za ustvarjanje zaslužka in preživetja. Za ta namen so si izmislili tisoč in en način za dosego svojega cilja, KAKO NAJ DENAR DELA ZA NJIH. Ustanovili so banke, borze, zavarovalnice, razne posredniške družbe, podredili so si celo medije, predstavnike ljudstva in to vse z namenom, da dosežejo svoj cilj. Njihovo blago je DENAR, s katerim trgujejo in sledijo načelu, da jim mora vloženi denar ustvariti čim več novega denarja.  

Drugo vprašanje: Ali so eni in drugi v enakem položaju, ko gre za oplemenitenje denarja?

Odgovor je povsem kratek in preprost: NE.

Tisti, ki delajo za denar, svoje prihranke zaupajo investitorjem, ki naj bi jim ga oplemenitile. Ekonomska politika jih je prepričala, da s pokojnino ne bodo mogli dostojno živeti in morajo zato že v mladosti pričeti z varčevanjem za jesen življenja. Investitorji so za ta namen ustanovili borzno posredniške družbe, ki preko investicijskih skladov, pridobivajo vlagatelje in pridobljena sredstva vlagajo v razne vrednostne papirje na svetovnem trgu. Se pa ti skladi ločujejo med seboj po stopnji rizika in posledično tudi po stopnji donosa. So vmesni člen med vlagatelji in vrednostnimi papirji, ki se pojavljajo na kapitalskem trgu. Za svoje delo zaračunavajo provizije in ne nosijo prav nobene finančne, pa žal tudi moralne, odgovornosti do vlagateljev. Običajno ljudje, ki delajo za preživetje, svoje skromne prihranke vložijo v manj rizične sklade in še to po priporočilu borznih posrednikov za daljše časovno obdobje. Vso skrb za donosnost prepustijo upravljalcem skladov in upajo, da so denar dali v dobre in poštene roke. V borznih krogih se je za take vlagatelje uveljavil tudi izraz ''MALI VLAGATELJI''.  

Ljudje, ki se sprašujejo, kaj bo denar naredil za njih, pa delujejo na povsem drugačen način. Svoj denar jemljejo kot blago in se do njega tako tudi obnašajo. So aktivni udeleženci kapitalskega trga, sami dnevno spremljajo gibanje borznih tečajev in dnevno trgujejo z vrednostnimi papirji. Sami tudi dirigirajo borznim posrednikom, kaj bodo kupili in kaj prodali.  Imajo celoten nadzor nad svojimi vložki in strmijo k čim večjem donosu. Dodatna razlika med obema je tudi ta, da le ti prihajajo na trg kapitala z bistveno večjimi vsotami, saj je za njih denar 'blago' in ne denar, namenjen kriznim časom. Tudi oni koristijo storitve borznih posrednikov in jim plačujejo provizije za opravljene storitve, vendar so te provizije glede na višine vložkov skorajda zanemarljive.

Tretje vprašanje: Zakaj kapitalski trg potrebuje ''MALE VLAGATELJE''?

Bistvo kapitalskega trga je, da se borzni tečaji stalno spreminjajo, ker je to gonilo delovanja borze in kapitalskega zaslužka. Bistveno je, da se borzni tečaji istih delnic dnevno spreminjajo (rastejo in padajo) ter da na trg kapitala prihaja vedno nov kapital. Na borzne tečaje vplivata ponudba in povpraševanje, ki pa sta odvisni od pričakovanih donosov, tip pa od političnih trenj, vremenskih vplivov, tehnološkega razvoja kot tudi od špekulacij. Glavni borzni akterji so veliki vlagatelji (investitorji), ki zagotavljajo neprestano rast povpraševanja. V nekem danem momentu tudi njim zmanjka kapitala in logična posledica je, da povpraševanje pade. Pride do takoimenovanega ohlajanja kapitalskih trgov. Pojavi se bojazen, da bo prišlo do vsesplošne kapitalske krize, saj ni možnosti za dodatne zaslužke. Zmanjšan interes vlagateljev lahko povzroči vsesplošno prodajo vrednostnih papirjev in posledično padec delniških tečajev. Nastopi svetovna kapitalska kriza, ki se prenese na tudi na SVETOVNO GOSPODARSKO KRIZO.

Tega se borze in investitorji dobro zavedajo, zato aktivirajo vse razpoložljive vzvode, da stalno zaganjajo kapitalski trg in povečujejo povpraševanje. Tu jim pridejo prav ''MALI VLAGATELJI'', ki jih je celo dnevna politika prepričala, da pokojnine ne bodo zagotavljale sigurnosti na jesen življenja in da morajo zato dodatno varčevati. Borzni posredniki jih vedno znova novačijo in jim ni žal sredstev ter načinov za pridobitev novih vlagateljev. Bolj se trg ohlaja, večja je potreba po svežem kapitalu. Tik pred nastopom krize so tečaji in prikazani donosi največji, kar prepriča male vlagatelje da vložijo svoje prihranke. Kapitalski trg potrebuje ''NAIVNI'', sveži kapital ''MALIH VLAGATELJEV'', da odloži izbruh krize in pridobi čas velikim vlagateljem, da se pripravijo na krizo. Velikim vlagatelji počasi izstopajo iz igre tako, da odprodajajo svoje vrednostne papirje po ugodnih tečajih in čakajo na svojih pet minut. Taka situacija je bila tudi pred zadnjo krizo.

Četrto vprašanje je: Zakaj pride do svetovne kapitalske krize?

Iz predhodnega odgovora smo videli, da je za rast potreben svež kapital. V nekem momentu tega kapitala zmanjka, rast borznih tečajev se ustavi in vlagatelji začnejo odprodajati svoje vrednostne papirje. To je nekako tako, kot vsem znane sezonske razprodaje, ko trgovci znižajo cene sezonskemu blagu, saj ga želijo nadomestiti z blagom za prihajajočo sezono. Tudi na kapitalskem trgu velja nekaj podobnega. V kolikor ni pravega donosa na trgu vrednostnih papirjev, se kapital prične umikati. Proces se neopazno odvija dalj časa, vendar pa se v nekem momentu razkrije in prične se brezglava odprodaja vrednostnih papirjev, ki povzroči skokovite padce borznih tečaje in nastopi SVETOVNA KAPITALSKA KRIZA, ki za sabo potegne celotno svetovno gospodarstvo.

Peto in ključno vprašanje pa je: Zakaj bi bila svetovna kapitalska kriza koristna za velike vlagatelje?

Iz predhodnih odgovorov je možno zaključiti, da imajo veliki vlagatelji boljši vpogled v svoje naložbe in dogajanje na trgu. Poleg tega so bolj seznanjeni z ozadji, saj dirigirajo svetovni razvoj, odločajo, kaj se bo raziskovalo, za katere namene se bodo dajala sredstva, v kakšni meri in na kašen način se bo vplivalo na države, svetovno politiko itn. Vse to daje tem vlagateljem prednost pred posredniki, ki preko investicijskih skladov upravljajo premoženje malih vlagateljev. Vpliv upravljavcev investicijskih skladov na svetovna gospodarska in politična dogajanja je bistveno manjši, če že ne zanemarljiv. 

Prednost velikih vlagateljev je, da se na krizo načrtno pripravijo in zato pravočasno umaknejo del svojega premoženja pred izbruhom krize. Seveda tudi oni izgubijo nekaj svojega premoženja, ki je ostal na kapitalskem trgu, vendar je to glede na celotno investicijo in zaslužke v času trgovanja, še vedno manj kot to velja za ostale male vlagatelje.

Za razlago te teze sem si pomagal s scenarijem, v katerem sem primerjal donosnost enih in drugih vlagateljev in jih postavil na skupni imenovalec.  

Tabela prikaza rezultatov izračuna realne donosnosti

Velja:

Kot vidimo iz tabele, je odstotek donosa velikega vlagatelja skozi celotno primerjalno obdobje enkrat večji, kot je to pri malem vlagatelju. Obema je vrednost vložka po krizi večja kot pred krizo, vendar je veliki vlagatelj v celotnem primerjalnem obdobju pridobil 1.812.000 EUR donosa.

Poleg tega je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so tečaji vrednostnih papirjev po krizi bistveno nižji, kot so bili pred njo, kar pa omogoča velikim vlagateljev, da jih z denarjem, ki so ga pridobili z namensko prodajo vrednostnih papirjev, kupijo še več. Večje število vrednostnih papirjev jih na trgu kapitala dela še močnejše in še bolj vplivne.

Iz tega izhaja, da VSAKA SVETOVNA KRIZA KORISTI VELIKIM VLAGATELJEM.

Pa lepo poletje in dopust vam želim 😊